Omemba: Franc Golob

»V povsem razčlovečenem svetu taborišč je bilo treba ohranjati tudi neko človeškost, neko dostojanstvo, kar so počeli interniranci z ustvarjanjem, pa tudi z navezovanjem stikov.«

»Bolan posameznik = miren posameznik.«

»Vsekakor odgovoriti, da bomo sporočali. V bistvu pa bomo naredili tako, kot se nam bo zdelo prav.«

»Interniranci, ki so se vrnili z Raba, so bili kdaj v tako slabem stanju, da jih še domači niso prepoznali.«

»Ta težka izkušnja v njihovem življenju tako velik presek, da so do konca del svojega bivanja usmerjali v ohranjanje spomina.«

»Ateja je vrglo čez to okno ven, je mislil, da bo umrl. Bil je v dnevni sobi, šel je po tablete, voda je pritekla. Notri je bilo čisto temno, potem se je razsvetlilo. Takrat je naletel na kamen, razbil okno in ga je voda ven vrgla.«

»Ne veš, kaj je hujše, prej, ko je bila voda, ali zdaj, ko je odtekla, ko si z dneva v dan v negotovosti.«

»Najslabše je, ko ti gre v petih minutah 40 let življenja. Spomini in vse je šlo. Nič ne ostane, nobene slike. Nič, nič … Če pa kaj najdeš, pa je zanič. Tam imam notri ene buteljke, vse sem zdaj ven prinesel. Vsaj za spomin.«

»Mi smo prišli sem goli in bosi, še cunje, ki smo jih imeli na sebi, niso bile naše, majice, škornje. Ničesar nismo imeli, so nam dobri ljudje kar pomagali. Tako da zdaj tu srečno živimo, mislim, živimo neko normalno življenje.«

»Mama je bila na drugi strani in jo je tudi odplavilo skozi okno ven in je padla v klet. Hvala Bogu je bila v kleti že voda in se ni ubila, voda jo je naplavila na cesto in je tam potem počakala. Tako da sta oba preživela.«

»Kar si ustvarjal 37 let, ti gre v nekaj urah, v nekaj urah izgubiš vse.«